Štajerci.si Štajerci.si
x



Štajerci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na stajerci.si@mb.sik.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
BERNARD Antonia (Tončka)
Foto: avtor neznan (Vir: lovrencan.si)
Galerija slik

BERNARD, Antonia (Tončka)


Rojena: 
7. maj 1942, Lovrenc na Pohorju
Umrla:  8. oktober 2010, Pariz (Francija)


Kraj delovanja: 


Rojena kot Antonia Grobelnik v kmečki družini pri Povhu, od koder izvira njeno domače ime Povhova Tončka. Po končani osnovni šoli so jo starši s pomočjo štipendije lovrenške kmetijske zadruge želeli vpisati na srednjo kmetijsko šolo. Štipendijo je odklonila, saj so jo veliko bolj kot kmetovanje navduševale knjige. Vpisala se je na klasično gimnazijo v Mariboru in jo z odliko končala leta 1961. Študij je želela nadaljevati v Ljubljani, vendar zaradi svojega kmečkega porekla ni dobila štipendije. Odpravila se je v Pariz, kjer se je preživljala kot varuška otrok. Med delom je vsak prosti trenutek izkoristila za učenje francoščine in jo v enem letu tako izpopolnila, da je lahko začela s študijem na sorbonski univerzi. Zaradi svoje vztrajnosti in tudi ob pomoči kasnejšega soproga Yvesa Bernarda ji je v štirih letih uspelo diplomirati iz ruščine in francoske literature. 
Leta 1971 je z odliko opravila rigorozni državni izpit za profesorico ruščine. Najprej je predavala ruščino in rusko književnost v Reimsu in Rouenu, kasneje pa še na elitnem pariškem liceju Henri IV. Svojo poklicno pot je nadaljevala na inštitutu INALCO, Nacionalnem inštitutu za vzhodne jezike in kulture, kjer je leta 1996 postala predstojnica katedre za slovenski jezik in kulturo, leta 2000 pa še predstojnica celotnega Oddelka za srednje in vzhodnoevropske jezike in kulture. Čeprav se je leta 2007 uradno upokojila, je svoje znanstveno udejstvovanje nadaljevala vse do prezgodnje smrti.
Svoje raziskovalno delo in čas je posvetila predvsem zgodovini evropske slavistike 19. stoletja. Svoja znanstvena dognanja na tem področju, ki jih je objavljala v številnih publikacijah, je leta 1992 kronala z doktorsko disertacijo v francoščini z naslovom Jernej Kopitar in začetki evropske slavistike. Tako je postala prva doktorica slovenistike v Franciji. 
Zelo pomembno poglavje v zapuščini Antonie Bernard pa predstavljajo njena prizadevanja za večjo prepoznavnost slovenskega jezika, zgodovine in kulture v Franciji. O slovenski zgodovini je širšo francosko javnost seznanjala v številnih strokovnih člankih, sama ali skupaj z drugimi avtorji pa je skrbela tudi za publikacije, v katerih je bila predstavljena Slovenija. Pod njenim avtorstvom je med drugim izšla Kratka zgodovina Slovenije v francoščini, v zbirki Que sais-je? (Kaj vem?) pa knjižica La Slovénie (Slovenija).
Njena poklicna pot je bila prežeta z nenehnim prizadevanjem za večji pomen in prepoznavnost slovenščine v Franciji. V začetku 80. let 20. stoletja je dosegla, da je slovenščina postala eden izmed izbirnih predmetov na francoski maturi. V sodelovanju z ljubljansko Filozofsko fakulteto je na inštitutu INALCO vzpostavila oddelek za slovenščino, ki poleg dodiplomskega omogoča tudi podiplomski študij. Bila je glavna urednica in soavtorica prvega multimedijskega priročnika za učenje slovenščine, namenjenega francoskemu občinstvu. Leta 2008 pa je izpod njenega peresa izšel še slovensko-francoski in francosko-slovenski žepni slovar. 
K prepoznavnosti slovenske književnosti v Franciji je pripomogla s številnimi slovenskimi literarnimi večeri in predavanji, še posebej pa s francoskimi prevodi del Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Edvarda Kovača in Franceta Balantiča.
Čeprav je večino svojega življenja preživela v Franciji, se je vedno znova vračala v objem domačega Pohorja. Iz navezanosti na dom in domače lovrenško narečje je v zadnjih letih svojega življenja napisala zgodbe, ki jih je naslovila Slovarček osirotelih besed. Šele po njeni smrti pa so svojci odkrili osebnoizpovedne pesmi, ki jih je pisala v francoščini. Objavljene so v dvojezični pesniški zbirki z naslovom Fleurs de douleur (Cvetje bolečine), ki je izšla 2016.
Leta 2000 je zaradi svojega izrazitega prispevka k promociji slovenske kulture v Franciji in krepitve nacionalne zavesti pri slovenskih izseljencih prejela častni znak svobode Republike Slovenije.

 

Literatura
 
Verovnik, F. in Verovnik, A. Dr. Antonia Bernard - Povhova Tončka: častna občanka Občine Lovrenc na Pohorju. Lovrenc na Pohorju: Občina, 2017.
 
Jančar, D. Zadnja pisma Antonie Bernard in Slovarček Povhove Tončke. V: Bernard, A. Slovarček osirotelih besed, 2014, str. 4-12.

Verovnik, F. Življenje in delo Povhove Tončke. V: Bernard, A. Slovarček osirotelih besed, 2014, str. 86-101.

Verovnik, A. Naša Tončka. V: Bernard, A. Slovarček osirotelih besed, 2014, str. 104-123.
 
Verovnik, F. in Verovnik, A. Pesnica bolečine in cvetja. V: Bernard, A. Cvetje bolečine = Fleurs de douleur, 2016, str. 12-13.
 
Verovnik, F. in Verovnik, A. Slovarček osirotelih besed in drugi prevodi življenja. Večer, 18. feb. 2017, letn. 73, št. 40, str. 22-23.
 
Verovnik, F. Dr. Antonia Bernard (1942-2010) - ambasadorka slovenstva v Franciji. Dialogi, 2013, letn. 49, št. 5/6, str. 142-146. Dostopno tudi na: http://www.aristej.si/slo/dialogi/dialogi-5-6-13.html 

Merše, M. Bernard, Antonija (1942–2010). Slovenska biografija (spletno mesto). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, 2013. Pridobljeno 10. 5. 2018 s spletne strani: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017990/


Glej tudi

link   Bibliografija v sistemu COBISS
link   Tri četrt stoletja od rojstva Povhove Tončke


Prispeval/-a: Tamara Jurič, Mariborska knjižnica
Zadnja sprememba: 19.12.2018, Tamara Jurič, Mariborska knjižnica

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5