Zapri
Foto: Tonka (Vir: dLib.si)
Foto: Tonka (Vir: dLib.si)
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
NUČIČ, Hinko
,
Rojen:
20. april 1883,
Ljubljana
Umrl:
21. maj 1970,
Zagreb (Hrvaška)
Kraj delovanja:
,
,
Hinko Nučič je bil rojen v Ljubljani, kjer si je z nastopi na amaterskih odrih že zgodaj začel utirati gledališko pot. Njegov talent je prepoznal Anton Verovšek, ki ga je povabil v Dramatično društvo. Tako je leta 1900 začel sodelovati pri predstavah Deželnega gledališča, naslednje leto pa so mu ponudili mesto stalnega člana. Po številnih, vedno večjih vlogah, je postal prvi igralec gledališča in kasneje še hišni režiser. Sodeloval je na turnejah in jih vodil, vodil pa je tudi tečaje v okviru Dramatičnega društva. V Ljubljani je zrasel v uveljavljenega igralca in režiserja. Leta 1912 se mu je ponudila priložnost v Zagrebu in postal je redni član osrednjega Hrvaškega gledališča. Po šestih letih, preživetih na hrvaškem, se je odzval povabilu iz Ljubljane in prevzel vodstvo dramskega ansambla ter delo režiserja. Zaradi sporov je ostal samo eno sezono, pa vendar je pomembno prispeval k obnovi ljubljanskega gledališča. Ko se je leta 1919 že vračal v Zagreb, so ga povabili v Maribor, kjer je že večkrat gostoval. Nazadnje takrat, ko je na mariborskem, sicer nemškem odru, bilo prvič mogoče slišati slovenski jezik. Zagreb je moral počakati, Nučič je namreč sprejel pomembno nalogo. Zavezal se je, da bo pomagal pri ustanovitvi mariborskega gledališča in v nenaklonjenih pogojih pričel boj za slovensko umetniško besedo. Zaradi pomanjkanja igralcev je ustanovil Dramatično društvo, zaradi finančnih težav pa je bil primoran prevzeti vlogo financerja. Tako je postal privatni zakupnik slovenskega gledališča v Mariboru. Otvoritev Slovenskega mestnega gledališča v Mariboru je bila 27. septembra 1919. Kot vodja, organizator, igralec, režiser in pedagog je v mestu ob Dravi ostal dve sezoni. V tem času je spoznal svojo ženo Viko Podgorsko. Skupaj z mlado, talentirano igralko se je leta 1921 vrnil v Zagreb, kjer je preostanek gledališke kariere preživel kot član zagrebškega Narodnega gledališča. V naslednjih treh desetletjih je predvsem igral, zraven režiral in vodil produkcijo v igralski šoli. Po njegovi zaslugi so uprizarjali tudi slovenska dela. Kot gost se je tu in tam še vračal tako v Maribor kot v Ljubljano. Z upokojitvijo leta 1952 se je poslovil od odra zagrebškega Narodnega gledališča, še vedno pa je ostal dejaven član kulturnega društva Slovenski dom, v poznejših letih je bil celo častni predsednik društva. Kot igralec se je izkazal tudi v petih filmih, prepoznamo ga še kot prevajalca, avtorja Igralčeve kronike in nekaj izvirnih iger, kot sta Orkan in Ubijalci.
Hinko Nučič ima velike zasluge, ko govorimo o razvoju slovenskega gledališča. Posebej cenjen je bil in ostaja v Mariboru. Mariborsko gledališče ga je želelo nagraditi s spominsko plaketo za zasluge pri ustanovitvi slovenskega poklicnega gledališča v Mariboru, a je nekaj dni pred proslavo, po dolgi bolezni, v Zagrebu umrl.
Najpomembnejša dela
Gledališke vloge
Velika puntarija, 1952
Tugomer, 1919
Romeo in Julija, 1901
Režija
Veriga, 1919
Faust, 1911
Pepelka, 1908
Film
Dobro morje, 1958
Lisinski, 1944
Vragoljanka, 1919
Literatura
Hartman, B. Hinko Nučič: zasebni gledališki podjetnik v Mariboru. Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 1970, št. 16, str. 123-136.
Hartman, B. Zgodovina slovenskega dramskega gledališča v Mariboru do druge svetovne vojne, Maribor: Obzorja, 1996, str. 93- 143.
Mevlja, D. Slovensko narodno gledališče v Mariboru 1919-1941, Maribor: samozal., 1999/2000, str. 11-23.
Moravec, D. Hinko Nučič: dramski igralec in režiser. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2000. Zbirka Gledališke monografije.
Moravec, D. in Predan, V. Hinko Nučič. V: Sto slovenskih dramskih umetnikov. Ljubljana: Prešernova družba, 2001, str. 34-35.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od M do Ž, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 763.
|